Iskreno rečeno se včasih med kritiziranjem stanja kulture v Sloveniji ali Ljubljani počutim, kot da bi gledala podarjenemu konju v zobe. Še posebej me to ugrizne, ko gledam svojo zaročenko, Američanko, ki ima v Seattlu gledališko kompanijo in mora za primeren studio za en večer vežbe odšteti po stotine dolarjev – in to že s popustom, ki (celo!) pritiče neprofitni organizaciji. 

Potem se spomnim, da še nobene pravice nikoli niso bile podarjene, temveč so in bodo (tudi krvavo) priborjene. In potem se spomnim še na to, da samo zato, ker je nekje še slabše, ne pomeni, da je tu dobro.

Dejstvo je, da se javna sfera krči. Četudi to zveni že skorajda kot krilatica – nekaj, kar navržemo med požirki predrage kave v enem od gentrificiranih ljubljanskih lokalov; lokalov, ki se komajda kaj razlikujejo od na tisoče drugih gentrificiranih lokalov po svetu, kjer ljudje pijejo predrago kavo in razglabljajo o krčitvi javne sfere. Tako pretanjeno se je do nas priplazila ta krčitev, da smo kot pregovorna skuhana žaba, ki je najprej mislila, da se samo malo namaka v jacuzziju. 

Ne, ne. Kapitalisti so nam pod kotel, v katerem ždimo, močno podkurili in zdaj smo tu in se kuhamo. No, tu naj izpostavim, da nismo vsi naivno obsedeli, še zdaleč ne. Tri leta minevajo, odkar je ogromno ljudi iz kotla skočilo v direktno akcijo okrog deložacije Roga, trdnjave neodvisne kulture, ki je premnogim nudila (ustvarjalni, pa mnogokrat tudi dejanski) dom in uteho. A kljub številčni mobilizaciji je ogenj kapitala, ki ima zaradi paktiranja prestolnice in države z dvomljivimi investitorji na svoji strani tudi tisti dobesedni, policijski ogenj, zmagal. Roga ni več, zdaj je na njegovem mestu spolirano, prazno okostje nečesa, kar naj bi bilo. Spomenik zmagi kapitalizma in privatne sfere. Spomenik nasilju.

Rog žal ni edini, ki je v tem času padel. Poslovili smo se tudi od dveh ljubljenih vadbenih lokacij na Parmovi, na kateri se ni zanašalo samo nešteto plesnih in gledaliških ustvarjalcev in ustvarjalk, temveč sta pomenili tudi pomembno pedagoško stičišče, kjer so se kalile nove . generacije gibalnih umetnic in umetnikov, kar je ključno za zdravje kulturne scene. Umetniki in umetnice, ki so ostali_e brez strehe na glavo, situacijo zdaj rešujejo s takšnimi in drugačnimi privatno najetimi prostori, medtem pa na Parmovi menda raste veleblagovnica – ker je to tisto, kar zares potrebujemo kot družba, kajne?

Vsaj malo nas ljubljanske kulturnike_ce nad gladino drži območni JSKD, ki je v odgovor občinskemu krčenju ustvarjalnega prostora svojemu paketu Cepetke, podstrešnega studia na Cankarjevi 5, in Skladovnice, male podzemne gledališke dvorane na Beethovnovi, novembra 2023 pridodal še Kletko, lepo prenovljen studio v, uganili ste, kleti Cankarjeve 5. Vse hvale vreden projekt prostorsko stisko vsaj malo olajšuje. 

A en prostor sistemskega problema vseeno ne reši. In seveda je prostorska kriza še veliko razsežnejša, kot pa zadeva samo umetniško sceno; tako kot smo v prestolnici primorani srkati predrago kavo, smo primorani plačevati predrage najemnine – ali pa se lahko od življenja v Ljubljani preprosto poslovimo. 

Deluje, kot da kapital na celi črti zmaguje. Zato je ključno, da se na manjšanje dostopnosti javnih prostorov ne navadimo, da si ne pustimo, da se dokončno skuhamo, in se še naprej organiziramo in zahtevamo več. Četudi nam gre morda v primerjavi s kako drugo državo dobro, to niti slučajno ne pomeni, da nam ne bi moglo (in moralo!) iti še bolje.