Ljudje se radi hitro odzovemo. Dogodek, odziv. Informacija, reakcija. Človeštvu je skozi dolgo zgodovino to gotovo dostikrat rešilo življenje. Glej ga, tigra, tamle gre – pa splezaš na drevo. Zdi se, da ta mehanizem na plan pokuka tudi v teatru: o perečih temah radi pripravljamo agresivne predstave, ki nas tako nastopajoče kot prisostvujoče podžgejo z adrenalinom, jezo, akcijo. 

Mamljivo je publiko kruto soočiti z dejstvi, jih pretresti, šokirati in jih izpostaviti nasilni realnosti. Mamljivo je tudi biti na nasprotnem koncu te enačbe, ko smo šokirani, pretreseni in posedujemo uvid, posedujemo znanje. In zdaj je čas za reakcijo. 

A ko pridemo iz dvorane, ne vemo čisto točno, kakšna neki naj bo ta reakcija. Na katero drevo lahko splezamo, da bi se rešili pereče teme? Ali sploh obstaja drevo, na katerega se v tej situaciji lahko povzpnemo? 

Življenje v sodobni družbi v resnici zahteva precej drugačne preživitvene strategije; preganjajo nas plenilci na dolge proge, ki jim težko utečemo. Tako je z eno najhujših plenilk, ki trenutno pustoši po planetu in se ji nimamo absolutno nikamor skriti. Podnebna kriza nam dere v domove in nam sega do vratu. Daleč so časi, ko smo se o tem fenomenu morali osveščati. Zdaj ga preprosto živimo.

Reakcije, ki so nam na voljo, so pomembne in plemenite (govorimo o recikliranju, o vožnji s kolesom namesto avtom in izogibanju letalskim potovanjem), a ključno lahko uspejo samo s kolektivnim trudom, ne skozi individualiziran napor, ki v odsotnosti vidnih posledic predostikrat pripelje samo v občutek nemoči. Ker moja reciklaža ne zaustavi hudourniških potokov, me ima, da se sploh ne bi več ukvarjala s tem zamudnim početjem. Reke prestopajo bregove in jaz se počutim impotentna in si želim preprosto odplavati v nov svet. 

A kot pravi zdaj že ponarodela parola: planeta B ni. Tu smo in tu ostajamo. Vsi mi, mi vsi. In kaj potrebujemo za vztrajanje, za obstoj? Up. Up kot upanje, up kot drznost. 

Kje tu stoji teater? Teater je sam po sebi skupnost. Akti se odvijajo otipljivo, direktno pred nami; nastopajoči in prisostvujoči se iz atomiziranih individuumov spojimo v molekulo, ki vsaj za čas predstave diha isti zrak in nam da vedeti, da nismo sami_e. Vzpostavi se nek novi svet, ki nam z distance razjasni stvari o vesolju, iz katerega prihajamo – prostor eskapizma in globoke refleksije hkrati. Anonimni v množici si lahko pogledamo globoko v dušo in vidimo, da ni samo naša, ampak je vsaj malo tudi od drugih. 

Želim si teatra, ki bi ta kolektivni potencial večkrat usmeril v drzno upanje, v nori optimizem; v zgodbe, ki mi po žilah poženejo nekaj sladkejšega, nekaj vztrajnejšega kot žgoče ogorčenje in impotentno besnenje. Zgodbe, ki me pomirijo, ki me opomnijo, da smo v vsem tem skupaj in da je vredno, smiselno, bistveno se povezovati, prispevati – četudi počasi – in skupaj saditi nova drevesa – čeprav jih sami_e morda nikoli ne bomo videle_i v polni velikosti. Želim si teatra, ki si upa upati in si predstavljati slastne utopije, v katerih skupnost apokalipsi pogleda direktno v oči in jo s tistimi drugimi večnimi človeškimi lepotami, potrpežljivostjo, preračunljivostjo in odločnostjo, enostavno prelisiči.